Do leta 2004 je bila dimnikarska služba opredeljena z Zakonom o varstvu okolja – ZVO iz leta 1993 in Zakonom o dimnikarski službi – ZdimS iz leta 1974 ter pripadajočimi  podzakonskimi akti. Leta 2004 pa je prišlo do prelomnega trenutka na področju dimnikarstva v Sloveniji. Ker se dimnikarske storitve niso izvajale  po vseh občinah enako, ker so se cene storitev razlikovale tudi do 200% in ker so se storitve  po vsebini in obsegu izvajale zelo različno, se je Ministrstvo za okolje in prostor, kakor tudi takratna Vlada Republike Slovenije odločile, da je potrebno to javno službo urediti in posodobiti zaradi doseganja pričakovanih ciljev, tako z vidika pokrivanja interesov uporabnika kot tudi z vidika javnega interesa in mednarodnih obveznosti pri znižanja izpustov CO2 in ostalih emisij dimnih plinov tudi iz malih kurilnih naprav. Poleg tega je bilo potrebno pričeti s posodobitvijo te javne službe tudi z vidika varovanja človekovega zdravja in požarne varnosti.   

Dimnikarska služba je bila prenesena iz lokalnega na državni nivo s ciljem, da bi dosegli zastavljene cilje te javne službe, z vidika varstva okolja. Ta javna služba je postala enotna na področju celotne Slovenije zaradi zagotavljanja večje učinkovitosti zagotavljanja varovanja človekovega zdravja in požarne varnosti.  Poenoten je bil tudi cenik.

Koncesijski način opravljanja storitev je dober tako za uporabnika kot za koncesionarja. Uporabnik  dobi opravljeno storitev po najnižji možni ceni, koncesionar pa si lahko delo organizira na tak način, da je sposoben ob tako nizki ceni preživeti. Zato tudi zakonsko določeno nima konkurence na svojem področju. Seveda pa to ne pomeni, da lahko koncesionar počne kar si zaželi temveč se mora vedno znova potruditi, da ohranja svoje storitve kvalitetne in s tem uporabnike zadovoljne. Ponavljajoči krog dela je odličen za uporabnika, ki tako pozna svojega dimnikarja in mu zaupa. Ima tudi njegovo telefonsko številko in ga lahko vsak delovni dan tudi pokliče.